Praznina

Nikoli nisem čutila tega, kar čutim trenutno. Bes in razočaranje prevladujeta. Besna sama nase, ker sem stvari vzela preveč lahke in bila čisto preveč prepričana vase, da zmorem brez pretiranega truda. In razočaranje, ki je sledilo vsem stvarem, ki so se mi v trenutku začele rušiti. Razočarana sem. Nad svojimi dejanji, svojim mišljenjem, razočarana nad svojim zaupanjem vase in svoje zmožnosti. Če je bilo prej veliko smeha, je zdaj žalosti mnogo, mnogo več. Preveč. V sebi imam toliko čustev, ki povzročajo tesnobo, čustev, ki si jih ne želi nihče. In čakam dan, ko me bo razneslo. Ko tega ne bom sposobna več nositi in se bom predala. Nisem srečna, resnično nisem. Kako težko je biti ne srečen. Prekleto težko! Hrepenenje po boljšem, po sreči, po pristnem veselju in nasmehih kar tako. Po norem petju ki prihaja iz srca, po glasnih krikih in plesnih gibih ki pomenijo sproščenost, veselje in svobodo. Tega ni. Želim si biti spet jaz.

Stara jaz, želim postati nazaj. Kako čudno. Čudno je da človeka lahko spremenijo taka dejanja. Obžalovanj milijon in prav toliko solz. Dovolj imam tega. A ne znam kako vso breme, vsa negativna čustva in tesnobo spraviti iz sebe. Nimam te moči in morda jo iščem na napačnih stvareh. Postelja in vzglavnik sta center mojega žalovanja. Prej sta bila center nečesa lepega, počitka, ki ga imam takooo rada. Zdaj mi lenoba gre na živce.

Samo čakam in čakam. In upam, da bo vse lepo prišlo iz neba, ravno do mene ki tako obupana kličem po lepšem.

Kupila sem si rožico in jo poimenovala Lilu. Vstala sem in se nasmejala. Zapela pesem in šla. Brez telefona, brez obveznosti, niti smeri nisem imela. Nič, le jaz in moje misli ki se šetajo po Ljubljani. Zmorem. Vstala bom vsakič in poskušala z nasmehom potlačiti vse te grde misli in vsa ta obupna čustva ki me želijo pokopati.

Ne bom več to kar sem bila, boljša bom.

Obljubim.

Advertisements

Baby steps

Včasih se mi zdi, da smo ljudje narejeni popolnoma narobe. Stvari želimo zdaj, takoj, take kot smo si zamislili. In če jih ne dobimo, se zruši vso naše ravnovesje. Jeza, nemoč, žalost. Vsi ti občutki trajajo, dokler se spet ne vspostavi želja po neki določeni stvari, ki seveda mora biti zdaj in takoj.

Korak po korak. Korak. Korak nazaj, dva naprej. Napredek. Počasi. Šlo bo, bo. Ker zmorem in ker si tega želim. Sliši se tako preprosto, pa vendar mislim da je grozno težko. Ampak vsi, prav vsi bi morali v življenju delati korake. Počasi, strpno in premišljeno.

Tako sem naredila še en korak, majhen za zdaj, a morda bo v prihodnosti ta korak res velik. Bil je korak v neznano, a korak ki sem si ga želela že dolgo.

Bbay,
Yellow madness